Poslansko vprašanje dr. Franca Trčka o šikaniranju žvižgača/ sindikalista MZZ s strani ministrov DeSUS

Poslanec ZL dr. Franc Trček je dne 11.01.2017 postavil “etični” vladi dr. Mira Cerarja ustno poslansko vprašanje, ki je objavljeno tukaj:
trcek-poslansko-vprasanje-mzz

V njem mdr. opozarja vlado na kršitev številnih ratificiranih mednarodnih pogodb, zlasti konvencije ILO št. 87 in 76. člena Ustave RS ter jo sprašuje, ali je raziskala številne anomalije, na katere sem jo opozoril (npr. zadeva dodatki Vlasti Vivod), zakaj s šikaniranjem mene, kot žvižgača, sporoča vsem ostalim potencialnim žvižgačem, da jih ne bo zaščitila, če bodo prijavili nepravilnosti in korupcijo, kako bo v noveli ZIntPK poskrbela za učinkovito zaščito žvižgačev in kdaj bom, upoštevajoč ponovno pridobljeni naziv diplomata, reintegriran na delo na MZZ, da bom lahko nadaljeval delo v vodstvu sindikata. Na odgovore vlade oz. “etičnega” prof. dr. Mira Cerarja nestrpno čakamo.

V vmesnem času sem prejel pomenljiv odgovor varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki ga objavljam tukaj: odg-vcp-glede-posredovanja-zaradi-neodziva-pv

V njem varuhinja pojasnjuje, da se s to zadevo z vidika varstva človekovih pravic ne bo ukvarjala, ker še potekajo o tem postopki in da tudi še ne bo urgirala pri premieru dr. Miru Cerarju za odgovor, ki ga čakam že od 28.11.2016 (!), ker bi bilo to “preuranjeno”. Pravi, da je potrebno drugi strani dati možnost, da odpravi morebitno kršitev in da bi bilo smiselno, da dr. Cerarja sam ponovno pozovem k odgovoru. Resno?! Po vseh urgencah naj ga ponovno pozivam k odgovoru? Ni problema, še enkrat mu bom poslal poziv.

Bomo videli, če bo odgovor vlade oz. premiera dr. Cerarja uspelo pridobiti vsaj poslancu dr. Trčku. Mene namreč premier dr. Cerar ne jemlje resno, čeprav je pred volitvami vehementno obljubljal odprt dialog z državljani in civilno družbo.

Ljubljansko delovno sodišče krši 49. člen Ustave RS ter podpira sistemsko diskriminacijo in klientelistično kadrovanje v državni upravi

Člani vodstva Sindikata slovenskih diplomatov (SSD) smo v preteklosti prejeli številna opozorila naših članov sindikata, da so postopki premestitev javnih uslužbencev v notranji službi MZZ, zlasti na odgovornejša oz. vodstvena delovna mesta, popolnoma netransparentni in da se kadrovske odločitve na MZZ sprejemajo v ožjem krogu, brez v naprej znanih izbirnih meril, na podlagi politične ali ideološke pripadnosti, vez in poznanstev, skratka diskriminatorno (na MZZ je bila izvedena celo anketa, ki je potrdila sistemsko diskriminacijo zaposlenih; objavljena je na: http://www.mzz.gov.si/si/enake_moznosti/). Vodstvo MZZ smo zato večkrat pozvali k povrnitvi dobre prakse, ki je nekoč že bila uveljavljena na MZZ, t.j. objavljanju tudi prostih delovnih mest v notranji službi. Vodstvo MZZ smo večkrat pozvali tudi k vključitvi sindikata v tovrstne izbirne postopke, saj gre za sindikalno pravico iz 17. člena KPND, ki omogoča večjo transparentnost in nadzor nad zakonitostjo ravnanj delodajalca. V obeh primerih je bil odziv vodstva MZZ negativen.

S tem v zvezi smo opozorili tudi na kršitev 3. odst. 49. člena Ustave, ki določa: “Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.” Od takrat pristojnega MNZJU oz. takratne državne sekretarke mag. Renate Zatler smo prejeli popolnoma arbitrarno interpretacijo, da se ta ustavna norma upošteva le pri zaposlitvah v javni upravi, ne pa tudi pri premestitvah znotraj le-te.

S ciljem preveriti protiustavnost zgoraj opisanih izbirnih postopkov za zasedbo prostih delovnih mest v notranji službi MZZ, smo se v sindikatu strinjali, da vložim pilotno tožbo na delovno sodišče zaradi diskriminacije. To sem vložil dne 8. januarja 2014, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je postopek očitno zavlačevalo in po uspešni izločitvi sodnice Gordane Skočič prvo obravnavo razpisalo šele dne 30.6.2016. Sodni senat v sestavi mag. Tanja Pustovrh Pirnat, kot predsednica senata, ter sodnici porotnici Katarina Hren in Jerneja Velkavrh, je pred kratkim razsodil, da diskriminacija ni podana, pri čemer se sploh ni opredelil do vsebine 3. odst. 49. člena Ustave, čeprav je ta ustavna norma zelo jasna in se uporablja neposredno. Ne gre tudi pozabiti, da so sodniki po 125. členu Ustave vezani na ustavo in zakon. Sodba je v celoti dostopna tukaj: sodba-i-pd-28-2014-diskriminacija

Zastavlja se zelo resno vprašanje, ali Republika Slovenija svojim državljankam in državljanom dejansko zagotavlja učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo, če pa se sodišče sploh ne opredeli do temeljne pravne podlage tožbe, v danem primeru do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave. Sodnica je šla v svoji interpretaciji dopustnega ravnanja delodajalca celo tako daleč, da sploh ne šteje za protipravno, če zaposleni v državnem organu ne izvejo za prosta delovna mesta in se potemtakem zanje ne morejo potegovati (jim niso “enakopravno dostopna”). Diskriminacija bi bila po mnenju sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat podana le v primeru, če samo tožnik ne bi bil seznanjen s prostimi delovnimi mesti; ker nihče od zaposlenih ni bil seznanjen (razen seveda izbrancev, ki so ta delovna mesta zasedli), naj bi ne bilo diskriminacije! Popolnoma absurdna je tudi pravna razlaga sodnice, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Sodnica je torej sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani. Absurdno je tudi stališče sodnice, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Tovrstne avtoritarne razlage predpisov in zlasti ignoriranja ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave si ne bi smela privoščiti, ne le vlada, ki jo vodi ustavni pravnik in univerzitetni profesor prava prof. dr. Miro Cerar, temveč zlasti ne neodvisno in nepristransko sodišče. Sistem zavor in ravnovesij je torej na prvi stopnji odpovedal. Upajmo, da se bodo do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave in neenakopravne dostopnosti delovnih mest v notranji službi MZZ vsebinsko opredelile vsaj višje sodne inštance. Tu objavljam mojo pritožbo zoper zgoraj navedeno prvostopenjsko sodbo: pritozba-vs-sodba-i-pd28-2014

To je pa poziv, ki sem ga v zvezi s tem sistemskim problemom naslovil na pristojne državne inštitucije in nevladne organizacije:

problematika klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih – sodba in pritožba v vednost

Peter Golob
za:
varuh, Vlasta Nussdorfer, zagovornik.uem, Miha Lobnik, OCR KPK, anti.korupcija, Boris Štefanec, Alma Sedlar, Igor Lamberger, sloaud, Tomaž Vesel, sodni.svet, marko.novak, info, simona.habic, COMM-REP-LJU
15.11.2016 16:33

Kp:
Boris Koprivnikar, dr. Miro Cerar, milan.brglez, Stanislav Sikošek

P. n.
Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer
Zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik
Komisija za preprečevanje korupcije, člani gospod Boris Štefanec, gospa dr. Alma Sedlar in gospod dr. Igor Lamberger
Računsko sodišče, predsednik gospod Tomaž Vesel
Sodni svet, predsednik gospod dr. Marko Novak
Transparency International, predsednica gospa mag. Simona Habič
Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji

Spoštovani,

vse naslovnike bi želel opozoriti na izjemno perečo problematiko klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih, preko katerih ministri protipravno privilegirajo posameznike, ki so politično blizu določeni politični stranki ali lobiju (in s tem utrjujejo partitokracijo na račun javnega interesa), ter posledično sistematično diskriminirajo vse ostale javne uslužbence v državnem organu, ki sploh niso obveščeni o prostih delovnih mestih, kaj šele, da bi jim bilo omogočeno, da na ta prosta delovna mesta enakopravno kandidirajo, ob v naprej znanih objektivnih izbirnih kriterijih ter formaliziranih in transparentnih izbirnih postopkih.

Razlogi za tovrstno kadrovanje so, tako v ohlapni zakonski ureditvi instituta premestitve javnega uslužbenca znotraj državnega organa, ki ne določa obveznih in formaliziranih izbirnih postopkov z v naprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji, kot tudi v nedelovanju pristojnih inšpekcijskih organov in navsezadnje (žal) tudi neučinkovitem sodnem varstvu, kot je razvidno iz nedavne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 28/2014 z dne 15.09.2016, ki jo je izdal senat pod vodstvom sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat (v priponkah prilagam sodbo in mojo pritožbo na to sodbo).

Sodna veja oblasti, ki je v sistemu delitve oblasti oz. “zavor in ravnotežij” pristojna, da drži izvršilno vejo oblasti znotraj ustavnih okvirov, je v zgoraj citirani sodbi žal odpovedala in zavzela stališče, da so zgoraj opisani kadrovski postopki v okviru izvršilne veje oblasti pravno povsem korektni, pri čemer se (vsaj na tej prvi stopnji sojenja) sploh ni želela vsebinsko opredeliti do zatrjevane kršitve sicer zelo jasne ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave. Še več, v obrambi zgoraj opisane kadrovske prakse je šla sodnica celo tako daleč, da je zavzela nekatera izredno zaskrbljujoča pravna stališča, ki jih predstavljam v nadaljevanju.

Tako je v tč. 6 zgoraj navedene sodbe zavzela absurdno stališče, da naj bi bila diskriminacija podana le v primeru, če bi zgolj tožnik ne bil obveščen o nekem prostem delovnem mestu, vsi ostali uslužbenci v organu pa bi bili o tem obveščeni; ker torej tudi ostali javni uslužbenci niso bili obveščeni, razen privilegiranega uslužbenca, ki je bil izbran na to mesto, sodišče diskriminacije ne priznava.

Sodnica v tč. 18 arbitrarno oži sicer jasno in neposredno uporabno ustavno normo 3. odst. 49. člena Ustave na način, da – sklicujoč se na načelo enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU- trdi, da naj bi bilo to načelo konkretizirano v nadaljnjih določbah ZJU (58.-64. čl. ZJU), “ki pa v konkretnem sporu niso relevantne”. Sodnica torej določbo 3. odst. 49. člena Ustave protiustavno zoži le na postopke izbire zunanjih kandidatov za zaposlitev v javni upravi, ne priznava pa veljavnosti te ustavne določbe v postopkih premeščanja na druga delovna mesta znotraj organa. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in jih ni mogoče omejevati z zgoraj navedeno arbitrarno razlago ZJU, ki nima podlage v sami ustavi (glej tudi 15. člen ustave). Samo ustava bi lahko napotila zakonodajalca, da posamezno ustavno normo podrobneje (ne pa ožje) uredi v zakonu.

Popolnoma zgrešena je tudi pravna razlaga, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Slednje tudi dokazuje, da je sodnica sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani.

Absurdno je tudi pojasnilo sodbe v tč. 28, da »tožnik želenega seznama prostih delovnih mest ni prejel, ker se je takrat pri toženki spreminjala sistemizacija in javna uslužbenka v kadrovski službi Vesna Rek Kovačič z njim ni razpolagala«. Čeprav državni organ spreminja akt o sistemizaciji, mora vedno razpolagati z veljavno sistemizacijo, ki mora biti dostopna vsem zaposlenim v organu. Ko pa je sprememba sistemizacije zaključena, mora biti razpoložljiva ta spremenjena sistemizacija. Nikakor pa ne more obstajati neko vmesno obdobje, ko veljavna sistemizacija ne bi bila dostopna in delodajalec ne bi vedel, katera delovna mesta niso zasedena.

Absurdno je tudi stališče sodbe v tč. 35, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Spoštovani, izjemno zaskrbljujoče je, da ne le aktualna vlada, ki jo vodi profesor prava in ustavni pravnik dr. Miro Cerar, temveč celo neodvisna sodna veja oblasti ocenjuje zgoraj opisano skrivanje prostih delovnih mest pred javnimi uslužbenci (poleg odsotnosti formaliziranih izbirnih postopkov in v naprej znanih objektivnih izbirnih meril) kot pravno dopustno, pa čeprav ga je celo samo MZZ (po vloženi predmetni tožbi) že delno opustilo in ponovno uvedlo notranje objave prostih delovnih mest tudi v notranji službi. Zaskrbljujoče je tudi, da sodnica ne pozna v 125. členu Ustave predpisane vezanosti sodnikov na ustavo in zakon, saj se sodba do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave sploh ni opredelila, kar predstavlja tudi eklatantno kršitev pravice do izjave, kot izhaja iz ustavne pravice do enakosti orožij. Sodnica pa je dokazovanje smelo oprla na izpovedi prav tistih dveh akterjev, ki sta v MZZ izpeljala diskriminatorne premestitve (generalnega sekretarja MZZ in vodjo kadrovske službe MZZ!), zavrnila pa je vse ostale priče, kar dokazuje očitno pristranskost v prid izvršilne veje oblasti.

V primeru, da niti višje sodne inštance v zgoraj opisanih premestitvenih postopkih ne ugotovijo kršitve ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave, ki sicer zelo jasno določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, bo sodna veja oblasti s tem še dodatno spodbudila vladajoče politične stranke oz. vsakokratno vlado k sistematičnemu političnemu/ klientelističnemu kadrovanju v državni upravi, katerega sicer že dalj časa odkrito problematizirajo, tako zagovornik načela enakosti, KPK, kot tudi nevladne organizacije in mediji.

Upam, da boste naslovniki to moje pisanje vzeli kot dobronamerno opozorilo na sistemski problem, ki nevarno znižuje raven strokovnosti in neodvisnosti ter povečuje politizacijo državne uprave oz. da si boste po svojih močeh prizadevali, da se de lege ferenda uzakonijo takšni izbirni postopki za premestitev javnih uslužbencev na prosta delovna mesta v državnih organih, ki bodo formalizirani, transparentni, z vnaprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji in nediskriminatorni.

S spoštovanjem,

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost prejmejo:
– predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar,
– minister za javno upravo gospod Boris Koprivnikar,
– predsednik Državnega zbora gospod dr. Milan Brglez,
– Sindikat slovenskih diplomatov, predsednik gospod Stanislav Sikošek,
-…