Sodba pravnomočna: diplomat Golob vrnjen na MZZ, odgovorni za protizakoniti poseg v vodstvo sindikata (še)nekaznovani

Po začetnih škandaloznih procesnih zapletih (s kršitvijo ustavnega načela naravnega sodnika) na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in dobrih 22 mesecih trajajočem delovnem sporu, je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1.3.2017 končno potrjena in s tem postala pravnomočna delna sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 352/2015 z dne 23.6.2016, s katero je le-to uspelo ohraniti svojo integriteto in neodvisnost od ostalih vej oblasti ter razveljavilo protizakoniti sklep ministrov DeSUS Karla Erjavca in Irene Majcen o prisilni premestitvi člana vodstva Sindikata slovenskih diplomatov in sindikalnega zaupnika na MZZ Petra Goloba na MOP. Drugostopenjsko sodbo v celoti objavljamo tukaj: sodba Pdp 876-2016 – razveljavitev premestitve na MOP

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo, da prisilna premestitev diplomata Petra Goloba na MOP dejansko ni bila izvedena zaradi delovnih potreb delodajalca, kot sta lažno zatrjevala minister Karl Erjavec in generalna sekretarka MOP Mateja Omejc, temveč iz subjektivnih razlogov in diskriminatorno, ker je ministra Erjavca zmotilo Golobovo opozarjanje na nepravilnosti, ki so se dogajale na MZZ.

Ker je sodišče pravnomočno potrdilo protizakonitost Golobove premestitve in posledično nasilnega posega ministrov stranke DeSUS Karla Erjavca in Irene Majcen v vodstvo reprezentativnega Sindikata slovenskih diplomatov, bi v moderni, demokratični in pravni državi oba ministra sprejela subjektivno odgovornost in nemudoma odstopila. Seveda ministra DeSUS tega ne bosta storila, saj se zelo dobro zavedata, da njuni volilci, ki so večinoma starejši upokojenci, tovrstnih protizakonitih in protiustavnih ravnanj stranke DeSUS ne bodo sankcionirali. Deloma tudi zato, ker slovenski “neodvisni” in “raziskovalni” mediji o tem sploh ne bodo poročali (obširno so poročali, ko me je Erjavec – v poduk vsem ostalim žvižgačem in motečim sindikalistom – “discipliniral” s premestitvijo, nič pa ne poročajo, ko je sodišče tovrstno početje članov aktualne vlade spoznalo za protizakonito!). Glede na dane predvolilne obljube “etičnega” profesorja prava in ustavnega pravnika dr. Mira Cerarja in njegove SMC bi pričakovali, da bo vsaj on nemudoma zahteval razrešitev obeh ministrov, saj bi zaradi sodno dokazanega protizakonitega ravnanja morala izgubiti njegovo zaupanje. Pa ga očitno nista. Molči tudi predsednik Državnega zbora in podpredsednik SMC doc. dr. Milan Brglez, ki je nekoč na FDV celo predaval o človekovih pravicah, sedaj pa noče obsoditi nasilne spremembe vodstva sindikata, čeprav le-ta predstavlja grobo kršitev temeljnih človekovih pravic iz ratificirane Konvencije MOD št. 87. Predsednik vlade dr. Miro Cerar daje s tem zelo jasen signal vsem ostalim državnim funkcionarjem in državljanom nasploh, da jim ni potrebno spoštovati ustavnosti in zakonitosti ter da ob tovrstnem početju vlada ne bo terjala njihove odgovornosti. Verjetno k temu stališču dr. Cerarja prispeva tudi dejstvo, da je v skladu s 7. členom ZZZ-1 za zakonitost poslovanja MZZ osebno odgovoren tudi generalni sekretar MZZ mag. Stanislav Vidovič, ki je tudi ustanovni član SMC in dolgoletni prijatelj aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, s katerim sta menda zelo aktivno sodelovala že v študentskih letih. Prav zato bo mag. Vidovič za sodno ugotovljeno protizakonito poslovanje MZZ nagrajen z dobro plačanim veleposlaniškim mestom v ZDA, namesto da bi sprejel osebno odgovornost oz. bil ustrezno sankcioniran. (Ob tem ne gre spregledati niti pomisleka nekaterih kolegov, da mu bo dejstvo, da je rojen na Hrvaškem in po nacionalnosti Hrvat, gotovo zmanjšalo verodostojnost pri promociji slovenskih nacionalnih interesov glede izvršitve arbitražne razsodbe o državni meji s Hrvaško, sploh upoštevajoč nič kaj bleščeči odhod iz VIS.)

Ob odsotnosti ustreznih sankcij s strani vlade oz. vladajoče koalicije SMC-SD-DeSUS, bi v pravni državi pričakovali vsaj odločen imunski odziv države v obliki ustrezne kazenske preiskave organov odkrivanja in pregona, ki bi morali preveriti kazensko odgovornost vseh zgoraj imenovanih za kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in kršitev sindikalnih pravic iz 200. člena KZ-1. Glede na dosedanje izkušnje z neodzivnostjo policije in tožilstva, mdr. v primeru ugotovljenih preplačil v zdravstvu, se najbrž tudi to ne bo zgodilo. Republika Slovenija očitno ni več pravna država, saj so številne njene inštitucije prevzela omrežja, ki preprečujejo sankcioniranje deviantnih ravnanj nedotakljivih vplivnežev (t.i. “kultura nekaznovanja”; angl. impunity).

Upravno sodišče RS odpravilo odločbo MOP o imenovanju v uradniški naziv

Upravno sodišče RS je dne 11.10.2016 izdalo sodbo opr. št. I U 1390/2015 zoper katero ni pritožbe, zato je pravnomočna in učinkuje takoj. S to sodbo je bila odpravljena odločba MOP z dne 15.4.2015 o mojem imenovanju v uradniški naziv.

Sodba je dostopna tukaj: sodba-i-u-1390-2015

Posledično je nična oz. brez pravnih učinkov tudi premestitvena odločba MOP in MZZ št. 100-33/2015/4 z dne 7.5.2015, ki temelji na tej odpravljeni odločbi, ki je bila osnova za mojo premestitev na uradniško delovno mesto šifra 1657 v MOP.

Na “etičnega” predsednika vlade dr. Mira Cerarja sem zato naslovil sledeči poziv:
——————

POZIV PREDSEDNIKU VLADE dr. Miru Cerarju k odpravi protiustavnega posega ministra Karla Erjavca v vodstvo reprezentativnega sindikata/ Request to PM Dr. Miro Cerar to stop the unconstitutional Govt. interference in the leadership of the Union of Slovene Diplomats

Peter Golob
za: dr. Miro Cerar, gp.kpv, Gregor Krajc 17.11.2016 13:41

Kp:
milan.brglez, Goran Klemenčič, Boris Koprivnikar, Anja Kopač-Mrak, Peter Pogačar, Miha Lobnik, info@transparency.si, COMM-REP-LJU, violeta.bulc, andreja.kodrin, cab-dombrovskis-contact, office@odihr.pl, drh@coe.int, Thorbjorn.Jagland, actrav, PARDEV, varuh, Vlasta Nussdorfer, Borut Pahor, Dejan Židan, Janko.Veber, eva.irgl, matej.tonin, matej.tašner-vatovec, alenka.bratusek, Vinko.Gorenak, Bojan.Dobovsek, Franc.Trcek, matjaz.han, Stanislav Sikošek, ess, milan.lukic, Dusan.Semolic, info@strankasmc.si

Spoštovani predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar,

poleg kritične poizvedbe zagovornika načela enakosti z dne 11.11.2015 in ugodilne sodbe delovnega sodišča z dne 23.6.2016, je bila dne 11.10.2016 izdana še ugodilna sodbo upravnega sodišča, ki je pravnomočna; vse tri državne akte prilagam spodaj v priponkah.

Prvi je ugotovil diskriminacijo in viktimizacijo mene, kot prijavitelja nepravilnosti na MZZ, kot tudi samega Sindikata slovenskih diplomatov, ki mu je bilo nasilno spremenjeno vodstvo, opozoril pa je tudi na neustrezne vsebinske odzive pristojnih državnih inštitucij na prijavljeno diskriminacijo. Drugi je potrdil nezakonito ravnanje ministrov DeSUS Karla Erjavca in Irene Majcen, ko sta me prisilno premestila z MZZ v MOP, ker premestitev ni temeljila na objektivnih delovnih potrebah, temveč na subjektivnih razlogih – ker sem kot sindikalni zaupnik opozarjal na nepravilnosti vašega ministra Karla Erjavca na MZZ (le-te se nadaljujejo). Tretji pa je odpravil nezakonito odločbo ministrice Irene Majcen o mojem imenovanju v uradniški naziv, kar ima ipso facto za posledico tudi ničnost sklepa o moji premestitvi v MOP.

Spoštovani predsednik vlade, spoštovani profesor, predlagam, da na tej točki opravite temeljit premislek in se posvetujete z vašimi pravnimi svetovalci kako naprej. Ali je res vredno oz. racionalno še naprej vztrajati pri ugotovljenih kršitvah in tako žrtvovati vaš trudoma pridobljeni ugled ustavnega pravnika in univerzitetnega profesorja prava, predvsem pa ugled Republike Slovenije, kot demokratične in pravne države, ki naj bi spoštovala sindikalno svobodo iz 76. člena Ustave, kot članice Sveta Evrope, v okviru katerega je podpisala in ratificirala Civilnopravno konvencijo o korupciji in sprejela Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (oba jo zavezujeta k zagotovitvi učinkovite zaščite prijaviteljev nepravilnosti/ žvižgačev), ter kot članice Mednarodne organizacije dela (ILO), v okviru katere je nasledila ratificirano Konvencijo MOD št. 87, ki v 3. členu prepoveduje posege v svobodno izbiro sindikalnih predstavnikov?

Načelen in odločen državnik bi se upal upreti nadaljnjemu izsiljevanju svojega koalicijskega partnerja Karla Erjavca, uporabil zakonsko pooblastilo iz drugega odstavka 14. člena Zakona o vladi RS in nemudoma preprečil nadaljnje protipravno šikaniranje sindikalnega predstavnika oz. odpravil ministrov nasilni poseg v vodstvo reprezentativnega sindikata, ki traja že 18 mesecev. S tem bi zavaroval ustavni red in ugled Republike Slovenije. Računam na vašo trezno presojo in pogum.

Lep pozdrav,

Peter Golob, univ. dipl. prav.

—————————————————————–
Na generalnega sekretarja MZZ mag. Stanislava Vidoviča pa sem naslovil sledeči poziv:

vrnitev na delo na MZZ – pravnomočna sodba opr. št. I U 1390/2015 z dne 11.10.2016

Peter Golob
za: gp.mzz, Stanislav Vidovič 17.11.2016 16:45

Kp:
Stanislav Sikošek, milan.brglez, dr. Miro Cerar, Goran Klemenčič, Anja Kopač-Mrak, Gregor Krajc

Spoštovani generalni sekretar gospod mag. Stanislav Vidovič,

Upravno sodišče RS je dne 11.10.2016 izdalo sodbo opr. št. I U 1390/2015 (prilagam jo v priponki) zoper katero ni pritožbe, zato je pravnomočna in učinkuje takoj.

S to sodbo je bila odpravljena odločba MOP z dne 15.4.2015 o mojem imenovanju v uradniški naziv.

ZUP v 281. členu določa, da “če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale“.

Posledično je nična oz. brez pravnih učinkov tudi premestitvena odločba MOP in MZZ št. 100-33/2015/4 z dne 7.5.2015, saj temelji na tej odpravljeni odločbi, ki je bila osnova za premestitev na uradniško delovno mesto šifra 1657.

Generalni sekretar MZZ je po 7. členu ZZZ-1 osebno odgovoren, da skrbi za “zakonito delovanje ministrstva za zunanje zadeve”. Posledično prosim za informacijo, kdaj in pri kom naj se zglasim, da nemudoma vzpostavimo zakonito stanje in uredimo moj nastop dela na MZZ.

Sindikalni pozdrav,

Peter Golob, univ. dipl. prav.
sindikalni zaupnik MZZ

Ljubljansko delovno sodišče krši 49. člen Ustave RS ter podpira sistemsko diskriminacijo in klientelistično kadrovanje v državni upravi

Člani vodstva Sindikata slovenskih diplomatov (SSD) smo v preteklosti prejeli številna opozorila naših članov sindikata, da so postopki premestitev javnih uslužbencev v notranji službi MZZ, zlasti na odgovornejša oz. vodstvena delovna mesta, popolnoma netransparentni in da se kadrovske odločitve na MZZ sprejemajo v ožjem krogu, brez v naprej znanih izbirnih meril, na podlagi politične ali ideološke pripadnosti, vez in poznanstev, skratka diskriminatorno (na MZZ je bila izvedena celo anketa, ki je potrdila sistemsko diskriminacijo zaposlenih; objavljena je na: http://www.mzz.gov.si/si/enake_moznosti/). Vodstvo MZZ smo zato večkrat pozvali k povrnitvi dobre prakse, ki je nekoč že bila uveljavljena na MZZ, t.j. objavljanju tudi prostih delovnih mest v notranji službi. Vodstvo MZZ smo večkrat pozvali tudi k vključitvi sindikata v tovrstne izbirne postopke, saj gre za sindikalno pravico iz 17. člena KPND, ki omogoča večjo transparentnost in nadzor nad zakonitostjo ravnanj delodajalca. V obeh primerih je bil odziv vodstva MZZ negativen.

S tem v zvezi smo opozorili tudi na kršitev 3. odst. 49. člena Ustave, ki določa: “Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.” Od takrat pristojnega MNZJU oz. takratne državne sekretarke mag. Renate Zatler smo prejeli popolnoma arbitrarno interpretacijo, da se ta ustavna norma upošteva le pri zaposlitvah v javni upravi, ne pa tudi pri premestitvah znotraj le-te.

S ciljem preveriti protiustavnost zgoraj opisanih izbirnih postopkov za zasedbo prostih delovnih mest v notranji službi MZZ, smo se v sindikatu strinjali, da vložim pilotno tožbo na delovno sodišče zaradi diskriminacije. To sem vložil dne 8. januarja 2014, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je postopek očitno zavlačevalo in po uspešni izločitvi sodnice Gordane Skočič prvo obravnavo razpisalo šele dne 30.6.2016. Sodni senat v sestavi mag. Tanja Pustovrh Pirnat, kot predsednica senata, ter sodnici porotnici Katarina Hren in Jerneja Velkavrh, je pred kratkim razsodil, da diskriminacija ni podana, pri čemer se sploh ni opredelil do vsebine 3. odst. 49. člena Ustave, čeprav je ta ustavna norma zelo jasna in se uporablja neposredno. Ne gre tudi pozabiti, da so sodniki po 125. členu Ustave vezani na ustavo in zakon. Sodba je v celoti dostopna tukaj: sodba-i-pd-28-2014-diskriminacija

Zastavlja se zelo resno vprašanje, ali Republika Slovenija svojim državljankam in državljanom dejansko zagotavlja učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo, če pa se sodišče sploh ne opredeli do temeljne pravne podlage tožbe, v danem primeru do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave. Sodnica je šla v svoji interpretaciji dopustnega ravnanja delodajalca celo tako daleč, da sploh ne šteje za protipravno, če zaposleni v državnem organu ne izvejo za prosta delovna mesta in se potemtakem zanje ne morejo potegovati (jim niso “enakopravno dostopna”). Diskriminacija bi bila po mnenju sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat podana le v primeru, če samo tožnik ne bi bil seznanjen s prostimi delovnimi mesti; ker nihče od zaposlenih ni bil seznanjen (razen seveda izbrancev, ki so ta delovna mesta zasedli), naj bi ne bilo diskriminacije! Popolnoma absurdna je tudi pravna razlaga sodnice, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Sodnica je torej sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani. Absurdno je tudi stališče sodnice, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Tovrstne avtoritarne razlage predpisov in zlasti ignoriranja ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave si ne bi smela privoščiti, ne le vlada, ki jo vodi ustavni pravnik in univerzitetni profesor prava prof. dr. Miro Cerar, temveč zlasti ne neodvisno in nepristransko sodišče. Sistem zavor in ravnovesij je torej na prvi stopnji odpovedal. Upajmo, da se bodo do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave in neenakopravne dostopnosti delovnih mest v notranji službi MZZ vsebinsko opredelile vsaj višje sodne inštance. Tu objavljam mojo pritožbo zoper zgoraj navedeno prvostopenjsko sodbo: pritozba-vs-sodba-i-pd28-2014

To je pa poziv, ki sem ga v zvezi s tem sistemskim problemom naslovil na pristojne državne inštitucije in nevladne organizacije:

problematika klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih – sodba in pritožba v vednost

Peter Golob
za:
varuh, Vlasta Nussdorfer, zagovornik.uem, Miha Lobnik, OCR KPK, anti.korupcija, Boris Štefanec, Alma Sedlar, Igor Lamberger, sloaud, Tomaž Vesel, sodni.svet, marko.novak, info, simona.habic, COMM-REP-LJU
15.11.2016 16:33

Kp:
Boris Koprivnikar, dr. Miro Cerar, milan.brglez, Stanislav Sikošek

P. n.
Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer
Zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik
Komisija za preprečevanje korupcije, člani gospod Boris Štefanec, gospa dr. Alma Sedlar in gospod dr. Igor Lamberger
Računsko sodišče, predsednik gospod Tomaž Vesel
Sodni svet, predsednik gospod dr. Marko Novak
Transparency International, predsednica gospa mag. Simona Habič
Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji

Spoštovani,

vse naslovnike bi želel opozoriti na izjemno perečo problematiko klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih, preko katerih ministri protipravno privilegirajo posameznike, ki so politično blizu določeni politični stranki ali lobiju (in s tem utrjujejo partitokracijo na račun javnega interesa), ter posledično sistematično diskriminirajo vse ostale javne uslužbence v državnem organu, ki sploh niso obveščeni o prostih delovnih mestih, kaj šele, da bi jim bilo omogočeno, da na ta prosta delovna mesta enakopravno kandidirajo, ob v naprej znanih objektivnih izbirnih kriterijih ter formaliziranih in transparentnih izbirnih postopkih.

Razlogi za tovrstno kadrovanje so, tako v ohlapni zakonski ureditvi instituta premestitve javnega uslužbenca znotraj državnega organa, ki ne določa obveznih in formaliziranih izbirnih postopkov z v naprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji, kot tudi v nedelovanju pristojnih inšpekcijskih organov in navsezadnje (žal) tudi neučinkovitem sodnem varstvu, kot je razvidno iz nedavne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 28/2014 z dne 15.09.2016, ki jo je izdal senat pod vodstvom sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat (v priponkah prilagam sodbo in mojo pritožbo na to sodbo).

Sodna veja oblasti, ki je v sistemu delitve oblasti oz. “zavor in ravnotežij” pristojna, da drži izvršilno vejo oblasti znotraj ustavnih okvirov, je v zgoraj citirani sodbi žal odpovedala in zavzela stališče, da so zgoraj opisani kadrovski postopki v okviru izvršilne veje oblasti pravno povsem korektni, pri čemer se (vsaj na tej prvi stopnji sojenja) sploh ni želela vsebinsko opredeliti do zatrjevane kršitve sicer zelo jasne ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave. Še več, v obrambi zgoraj opisane kadrovske prakse je šla sodnica celo tako daleč, da je zavzela nekatera izredno zaskrbljujoča pravna stališča, ki jih predstavljam v nadaljevanju.

Tako je v tč. 6 zgoraj navedene sodbe zavzela absurdno stališče, da naj bi bila diskriminacija podana le v primeru, če bi zgolj tožnik ne bil obveščen o nekem prostem delovnem mestu, vsi ostali uslužbenci v organu pa bi bili o tem obveščeni; ker torej tudi ostali javni uslužbenci niso bili obveščeni, razen privilegiranega uslužbenca, ki je bil izbran na to mesto, sodišče diskriminacije ne priznava.

Sodnica v tč. 18 arbitrarno oži sicer jasno in neposredno uporabno ustavno normo 3. odst. 49. člena Ustave na način, da – sklicujoč se na načelo enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU- trdi, da naj bi bilo to načelo konkretizirano v nadaljnjih določbah ZJU (58.-64. čl. ZJU), “ki pa v konkretnem sporu niso relevantne”. Sodnica torej določbo 3. odst. 49. člena Ustave protiustavno zoži le na postopke izbire zunanjih kandidatov za zaposlitev v javni upravi, ne priznava pa veljavnosti te ustavne določbe v postopkih premeščanja na druga delovna mesta znotraj organa. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in jih ni mogoče omejevati z zgoraj navedeno arbitrarno razlago ZJU, ki nima podlage v sami ustavi (glej tudi 15. člen ustave). Samo ustava bi lahko napotila zakonodajalca, da posamezno ustavno normo podrobneje (ne pa ožje) uredi v zakonu.

Popolnoma zgrešena je tudi pravna razlaga, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Slednje tudi dokazuje, da je sodnica sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani.

Absurdno je tudi pojasnilo sodbe v tč. 28, da »tožnik želenega seznama prostih delovnih mest ni prejel, ker se je takrat pri toženki spreminjala sistemizacija in javna uslužbenka v kadrovski službi Vesna Rek Kovačič z njim ni razpolagala«. Čeprav državni organ spreminja akt o sistemizaciji, mora vedno razpolagati z veljavno sistemizacijo, ki mora biti dostopna vsem zaposlenim v organu. Ko pa je sprememba sistemizacije zaključena, mora biti razpoložljiva ta spremenjena sistemizacija. Nikakor pa ne more obstajati neko vmesno obdobje, ko veljavna sistemizacija ne bi bila dostopna in delodajalec ne bi vedel, katera delovna mesta niso zasedena.

Absurdno je tudi stališče sodbe v tč. 35, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Spoštovani, izjemno zaskrbljujoče je, da ne le aktualna vlada, ki jo vodi profesor prava in ustavni pravnik dr. Miro Cerar, temveč celo neodvisna sodna veja oblasti ocenjuje zgoraj opisano skrivanje prostih delovnih mest pred javnimi uslužbenci (poleg odsotnosti formaliziranih izbirnih postopkov in v naprej znanih objektivnih izbirnih meril) kot pravno dopustno, pa čeprav ga je celo samo MZZ (po vloženi predmetni tožbi) že delno opustilo in ponovno uvedlo notranje objave prostih delovnih mest tudi v notranji službi. Zaskrbljujoče je tudi, da sodnica ne pozna v 125. členu Ustave predpisane vezanosti sodnikov na ustavo in zakon, saj se sodba do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave sploh ni opredelila, kar predstavlja tudi eklatantno kršitev pravice do izjave, kot izhaja iz ustavne pravice do enakosti orožij. Sodnica pa je dokazovanje smelo oprla na izpovedi prav tistih dveh akterjev, ki sta v MZZ izpeljala diskriminatorne premestitve (generalnega sekretarja MZZ in vodjo kadrovske službe MZZ!), zavrnila pa je vse ostale priče, kar dokazuje očitno pristranskost v prid izvršilne veje oblasti.

V primeru, da niti višje sodne inštance v zgoraj opisanih premestitvenih postopkih ne ugotovijo kršitve ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave, ki sicer zelo jasno določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, bo sodna veja oblasti s tem še dodatno spodbudila vladajoče politične stranke oz. vsakokratno vlado k sistematičnemu političnemu/ klientelističnemu kadrovanju v državni upravi, katerega sicer že dalj časa odkrito problematizirajo, tako zagovornik načela enakosti, KPK, kot tudi nevladne organizacije in mediji.

Upam, da boste naslovniki to moje pisanje vzeli kot dobronamerno opozorilo na sistemski problem, ki nevarno znižuje raven strokovnosti in neodvisnosti ter povečuje politizacijo državne uprave oz. da si boste po svojih močeh prizadevali, da se de lege ferenda uzakonijo takšni izbirni postopki za premestitev javnih uslužbencev na prosta delovna mesta v državnih organih, ki bodo formalizirani, transparentni, z vnaprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji in nediskriminatorni.

S spoštovanjem,

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost prejmejo:
– predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar,
– minister za javno upravo gospod Boris Koprivnikar,
– predsednik Državnega zbora gospod dr. Milan Brglez,
– Sindikat slovenskih diplomatov, predsednik gospod Stanislav Sikošek,
-…

Karlova pritožba

Vodstvo MZZ je vložilo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča, ki mu je naložila, da me mora v 8 dneh ponovno zaposliti na MZZ. Gre za poskus nadaljnjega zavlačevanja postopka in nadaljevanje kršenja sindikalne svobode iz 76. člena Ustave ter sindikalnih pravic sindikata, da si sam izbira svoje predstavnike, kar so temeljne človekove pravice delavstva iz ratificirane Konvencije ILO št. 87 iz leta 1948. Žal “etični” predsednik vlade dr. Miro Cerar tovrstne kršitve še naprej zavestno dopušča.

Pritožba MZZ:
pritozba-mzz-in-mop-na-sodbo-pd-352-15

MZZ v pritožbi ne more skriti, kako moteče je ministru Erjavcu, da sindikat razkriva njegove nepravilnosti in klientelizem. Seveda želi to ministrovo nezadovoljstvo relativizirati, saj slednje dokazuje osebni (subjektivni) razlog za premestitev, ki je nezakonit. Zanimiva so tudi zagotovila MZZ, da jih ne motijo moje zahteve za posredovanje informacij javnega značaja, ker da gre itak za »obveznost tožene stranke na podlagi ZDIJZ« in so vse te obveznosti »integralni del vsakodnevnih nalog tožene stranke in ne moteči dejavnik pri opravljanju drugih nalog, ki bi toženo stranko motiviral k premestitvi tožnika«. Prav nasprotno pa trdi MZZ v svojih nedavnih odločbah, mdr. v odločbi št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016, s katero mi je zavrnilo dostop do plačilnih list Vlaste Vivod (čeprav je informacijska pooblaščenka že razveljavila tovrstno odločitev MZZ in pojasnila, da morajo biti plače javnih uslužbencev javno dostopne). V teh svojih odločbah MZZ celo trdi, da s tovrstnimi zahtevami prosilec »zlorablja svoje pravice« (več na: https://petergolob.files.wordpress.com/2016/09/odloc48dba-mzz-o-zavrnitvi-ijz-plac48dnih-list-vivod-idr.pdf ).

Očitno si državni organ te “etične” vlade lahko privošči, da v enem uradnem postopku trdi eno, v drugem pa povsem nasprotno. Prav tako si lahko član te vlade privošči, da še naprej vztrajno krši temeljne človekove pravice in protiustavno posega v sindikalno svobodo. Seveda brez kakršnih koli sankcij, o katerih je dr. Miro Cerar tako vehementno razpredal v pogovoru z novinarko Lidijo Hren (http://4d.rtvslo.si/arhiv/pogovori-s-politiki/174427719 ).

Slovenija – (ne)pravna država

Na tej spletni strani bom dokumentirano in argumentirano prikazal primere, ki dokazujejo, da Slovenija (še) ne deluje kot pravna in demokratična država. Poleg nizke politične in pravne kulture, ima ključno vlogo pri tem tudi slabo delujoče pravosodje.
Če boste ocenili, da sem pri kakšni navedbi neobjektiven ali netočen, ste vabljeni, da me pokomentirate. Vabljeni ste tudi, da sporočite podobne primere, ki jih poznate iz lastnih izkušenj.
Verjamem, da je transparentnost oz. razkrivanje nepravilnosti edina učinkovita pot do sprememb oz. do dejanske vzpostavitve pravne in demokratične države.