Karl Erjavec na OZP lagal poslancem

Spodaj objavljamo sejo Odbora za zunanjo politiko DZ RS, kjer je poslanec ZL Matej Tašner Vatovec (od 5:30 minute dalje) podpredsednika vlade Karla Erjavca vprašal, ali bo sprejel subjektivno odgovornost zaradi sodno ugotovljene diskriminacije in protizakonite premestitve člana vodstva Sindikata slovenskih diplomatov (SSD), ki jo je 1.3.2017 pravnomočno razveljavilo sodišče. Opozoril je tudi, da je imelo tovrstno protizakonito ravnanje ministra tudi elemente nekaterih kaznivih dejanj.
http://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-odbora-za-zunanjo-politiko/174477015

Podpredsednik dr. Cerarjeve “etične” vlade Karl Erjavec je v svojem znanem slogu (od 15:30 minute dalje) zavestno lagal poslancem, da “je bil postopek izpeljan v skladu z zakonom” in da “ne vidi elementov diskriminacije” ter za “napako” okrivil kar službe MZZ.

Zato spodaj ponovno objavljamo prvo in drugostopenjsko sodbo, v katerih sta sodišči pravnomočno ugotovili, da je minister Karl Erjavec ravnal diskriminatorno in da premestitev ni bila izvedena zaradi objektivnih delovnih potreb, kot je ponovno lagal poslancem, temveč protizakonito, zaradi subjektivnih razlogov, ker sem kot član vodstva SSD opozarjal na nepravilnosti na MZZ.

sodba Pd 352-2015-nezakonita premestitev P.Golob

sodba-pdp-876-2016-razveljavitev-premestitve-na-mop

Namesto, da bi sprejel subjektivno odgovornost za diskriminatorno in protizakonito dejanje ter odstopil, podpredsednik vlade Karl Erjavec še naprej grozi s potrebo po večji fleksibilnosti premestitev motečih javnih uslužbencev. NPU in SDT pa ostajata pasivna in z odsotnostjo t.i. specialne prevencije naravnost spodbujata tovrstna deviantna ravnanja. Očitno smo še daleč od pravne države.

Minister Erjavec je v svojem odgovoru omenil tudi izgubljeni delovni spor, v katerem smo MZZ-ju neuspešno očitali diskriminacijo, ker na prosta delovna mesta v notranji službi diplomate premešča na način, da s prostimi mesti ne seznani vseh zainteresiranih kandidatov, temveč le izbrance, ker pred izbiro ne določi objektivnih izbirnih kriterijev, kot mu je sicer že pisno očital Inšpektorat za javni sektor in ker izbiro kandidatov opravi mimo formaliziranega postopka pred Kadrovsko komisijo ter brez sodelovanja predstavnika SSD. Nižji sodišči sta – poleg enostranskega izvajanja dokazov – zavzeli tudi absurdno stališče, da diskriminacija ni podana, ker tudi drugi diplomati niso bili seznanjeni s prostimi delovnimi mesti. Po naši oceni gre za grobo kršitev 3. stavka 49. člena Ustave RS, zato smo na Vrhovno sodišče RS že vložili predlog za dopustitev revizije.

Sodba pravnomočna: diplomat Golob vrnjen na MZZ, odgovorni za protizakoniti poseg v vodstvo sindikata (še)nekaznovani

Po začetnih škandaloznih procesnih zapletih (s kršitvijo ustavnega načela naravnega sodnika) na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in dobrih 22 mesecih trajajočem delovnem sporu, je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1.3.2017 končno potrjena in s tem postala pravnomočna delna sodba Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 352/2015 z dne 23.6.2016, s katero je le-to uspelo ohraniti svojo integriteto in neodvisnost od ostalih vej oblasti ter razveljavilo protizakoniti sklep ministrov DeSUS Karla Erjavca in Irene Majcen o prisilni premestitvi člana vodstva Sindikata slovenskih diplomatov in sindikalnega zaupnika na MZZ Petra Goloba na MOP. Drugostopenjsko sodbo v celoti objavljamo tukaj: sodba Pdp 876-2016 – razveljavitev premestitve na MOP

Drugostopenjsko sodišče je potrdilo, da prisilna premestitev diplomata Petra Goloba na MOP dejansko ni bila izvedena zaradi delovnih potreb delodajalca, kot sta lažno zatrjevala minister Karl Erjavec in generalna sekretarka MOP Mateja Omejc, temveč iz subjektivnih razlogov in diskriminatorno, ker je ministra Erjavca zmotilo Golobovo opozarjanje na nepravilnosti, ki so se dogajale na MZZ.

Ker je sodišče pravnomočno potrdilo protizakonitost Golobove premestitve in posledično nasilnega posega ministrov stranke DeSUS Karla Erjavca in Irene Majcen v vodstvo reprezentativnega Sindikata slovenskih diplomatov, bi v moderni, demokratični in pravni državi oba ministra sprejela subjektivno odgovornost in nemudoma odstopila. Seveda ministra DeSUS tega ne bosta storila, saj se zelo dobro zavedata, da njuni volilci, ki so večinoma starejši upokojenci, tovrstnih protizakonitih in protiustavnih ravnanj stranke DeSUS ne bodo sankcionirali. Deloma tudi zato, ker slovenski “neodvisni” in “raziskovalni” mediji o tem sploh ne bodo poročali (obširno so poročali, ko me je Erjavec – v poduk vsem ostalim žvižgačem in motečim sindikalistom – “discipliniral” s premestitvijo, nič pa ne poročajo, ko je sodišče tovrstno početje članov aktualne vlade spoznalo za protizakonito!). Glede na dane predvolilne obljube “etičnega” profesorja prava in ustavnega pravnika dr. Mira Cerarja in njegove SMC bi pričakovali, da bo vsaj on nemudoma zahteval razrešitev obeh ministrov, saj bi zaradi sodno dokazanega protizakonitega ravnanja morala izgubiti njegovo zaupanje. Pa ga očitno nista. Molči tudi predsednik Državnega zbora in podpredsednik SMC doc. dr. Milan Brglez, ki je nekoč na FDV celo predaval o človekovih pravicah, sedaj pa noče obsoditi nasilne spremembe vodstva sindikata, čeprav le-ta predstavlja grobo kršitev temeljnih človekovih pravic iz ratificirane Konvencije MOD št. 87. Predsednik vlade dr. Miro Cerar daje s tem zelo jasen signal vsem ostalim državnim funkcionarjem in državljanom nasploh, da jim ni potrebno spoštovati ustavnosti in zakonitosti ter da ob tovrstnem početju vlada ne bo terjala njihove odgovornosti. Verjetno k temu stališču dr. Cerarja prispeva tudi dejstvo, da je v skladu s 7. členom ZZZ-1 za zakonitost poslovanja MZZ osebno odgovoren tudi generalni sekretar MZZ mag. Stanislav Vidovič, ki je tudi ustanovni član SMC in dolgoletni prijatelj aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, s katerim sta menda zelo aktivno sodelovala že v študentskih letih. Prav zato bo mag. Vidovič za sodno ugotovljeno protizakonito poslovanje MZZ nagrajen z dobro plačanim veleposlaniškim mestom v ZDA, namesto da bi sprejel osebno odgovornost oz. bil ustrezno sankcioniran. (Ob tem ne gre spregledati niti pomisleka nekaterih kolegov, da mu bo dejstvo, da je rojen na Hrvaškem in po nacionalnosti Hrvat, gotovo zmanjšalo verodostojnost pri promociji slovenskih nacionalnih interesov glede izvršitve arbitražne razsodbe o državni meji s Hrvaško, sploh upoštevajoč nič kaj bleščeči odhod iz VIS.)

Ob odsotnosti ustreznih sankcij s strani vlade oz. vladajoče koalicije SMC-SD-DeSUS, bi v pravni državi pričakovali vsaj odločen imunski odziv države v obliki ustrezne kazenske preiskave organov odkrivanja in pregona, ki bi morali preveriti kazensko odgovornost vseh zgoraj imenovanih za kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 in kršitev sindikalnih pravic iz 200. člena KZ-1. Glede na dosedanje izkušnje z neodzivnostjo policije in tožilstva, mdr. v primeru ugotovljenih preplačil v zdravstvu, se najbrž tudi to ne bo zgodilo. Republika Slovenija očitno ni več pravna država, saj so številne njene inštitucije prevzela omrežja, ki preprečujejo sankcioniranje deviantnih ravnanj nedotakljivih vplivnežev (t.i. “kultura nekaznovanja”; angl. impunity).

Informacijski pooblaščenec uvedel cenzuro nad mojim blogom

Informacijska pooblaščenka gospa Mojca Prelesnik, ki je pred nastopom sedanje funkcije službovala kot generalna sekretarka v Državnem zboru, je dala pooblastilo državnemu nadzorniku za varstvo osebnih podatkov Blažu Pavšiču, da mi je poslal opozorilo št. 0613-180/2016/9 z dne 14.11.2016. Objavljam ga tukaj: opozorilo-ip-o-umiku-imen-in-priimkov-z-bloga

V tem pisnem opozorilu mi IP nalaga, naj z bloga v roku 7 dni umaknem imena in priimke uradnikov MZZ, ki so na javni sodni obravnavi kot uslužbenci MZZ pričali o uradnih postopkih MZZ. V slednjih so bile dokazano zagrešene nezakonitosti, saj je zaradi njih sodišče v tem sodnem postopku razveljavilo mojo premestitev z MZZ na MOP.

Očitno je MZZ oz. izvršilna veja oblasti uspela politično izsiliti od IP izdajo zgoraj navedenega “opozorila”, ki vsebuje precedenčno pravno stališče IP, po katerem se bodo morala v bodoče prikrivati (cenzurirala) imena in priimki uradnikov, ki sodelujejo v uradnih postopkih in o tem pričajo na javnih sodnih obravnavah. Interes javnosti po razkritju vsebin tovrstnih uradnih postopkov in v njih razkritih nepravilnosti je očitno manj pomemben od tega, da se prikrijeta ime in priimek “javnega” uslužbenca, ki je sodeloval oz. bil priča tovrstnim postopkom. Zoper navedeno “opozorilo” IP ne dopušča nobenega pravnega sredstva.

Zanimivo je tudi, da je bilo zgoraj navedno pisno opozorilo IP spisano le nekaj dni po moji pisni prijavi pristojnim organom, v kateri sem jih opozoril, da IP že dva meseca ni odločila o moji pritožbi zoper ponovno odločbo MZZ, s katero mi je le-to znova zavrnilo vpogled v plačilne liste ministrove tesne prijateljice Vlaste Vivod, ki je tudi vodja njegovega kabineta. MZZ mi tako že več kot 9 mesecev protizakonito odreka vpogled v te plačilne liste in tako javnosti prikriva nezakonite dodatke za pripravljenost, ki jih je Karl Erjavec v času najstrožjega varčevanja v javnem sektorju velikodušno namenjal svoji prijateljici Vivodovi. IP pa nič!

Tu je moje pisno opozorilo:
—————————————————–
POZIV k posredovanju pri IP zaradi zavlačevanja postopka in k preveritvi zakonitosti izplačil nekaterim zaposlenim na MZZ (mdr. Vlasti Vivod)

Peter Golob
za: varuh, OCR KPK, anti.korupcija, gp.ijs, Vlasta Nussdorfer, Lidija.Apohal, Boris Štefanec, Alma Sedlar, Igor Lamberger 08.11.2016 16:23

Kp:
Stanislav Sikošek, COMM-REP-LJU, dusan.verbic, zoran.skubic, franc.trcek, eva.irgl, info, simona.habic

Spoštovana varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer,
spoštovani člani KPK gospod Boris Štefanec, gospa dr. Alma Sedlar in gospod dr. Igor Lamberger,
spoštovana glavna inšpektorica IJS gospa Lidija Apohal Vučković,

navkljub mojim pisnim urgencam in dejstvu, da je v predmetni zadevi enkrat že vsebinsko odločala in zavrnila neutemeljene argumente MZZ, se Informacijska pooblaščenka že 2 meseca (!) izogiba meritorni odločitvi o moji spodnji pritožbi zoper odločbo MZZ št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016, s katero mi je MZZ ponovno neupravičeno zavrnilo vpogled v plačilne liste nekaterih privilegiranih uslužbencev na MZZ, zlasti ministrove prijateljice in vodje kabineta Vlaste Vivod. Na te informacije javnega značaja tako čakam že vse od 4.2.2016, torej že več kot 9 mesecev, kar je protizakonito.

Poraja se resen sum, da je postal postopek pri Informacijski pooblaščenki žrtev političnih pritiskov s strani izvršilne veje oblasti, saj bo posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja najverjetneje razkrilo resne nepravilnosti pri nagrajevanju posameznih javnih uslužbencev na MZZ pod ministrovanjem Karla Erjavca in posledično subjektivno odgovornost le-tega.

Spoštovana varuhinja, pozivam vas, da ukrepate v skladu z vašimi pooblastili in pozovete informacijsko pooblaščenko k takojšnji odločitvi v predmetni zadevi oz. k posredovanju vseh zahtevanih informacij javnega značaja. Pri tem ponovno opozarjam, da so bile taiste informacije javnega značaja že posredovane predsedniku SSD gospodu Sikošku, zato so že “javne” in jih je nedopustno prikrivati ostali javnosti pod pretvezo preprečevanja zlorabe pravic.

Predmetno zadevo posredujem v pristojno obravnavo tudi članom KPK in pristojnemu IJS, saj je pri tako očitnem zavlačevanju uradnih postopkov po ZDIJZ in prikrivanju izplačil nekaterim izbranim javnim uslužbencem na MZZ (zlasti izplačil Vlasti Vivod) podan resen sum, da je šlo pri teh izplačilih za nezakonito in koruptivno ravnanje (spomnimo se na javno razkritje nezakonitih izplačil dodatkov na ljubljanskih fakultetah, ki so nekatera že postala predmet kazenskih postopkov).

Vsem naslovnikom v naprej hvala za posredovanje in za povratne informacije.

Lep pozdrav,

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost:
– Odbor DZ RS za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, predsednik gospod Dušan Verbič, sekretar Zoran Skubic in opozicijska člana gospod dr. Franc Trček in gospa Eva Irgl,
– Sindikat slovenskih diplomatov, predsednik gospod Stanislav Sikošek,
– Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji,
– Transparency International Slovenia, predsednica gospa mag. Simona Habič,
-…

—– Posredoval Peter Golob/MOP/GOV dne 08.11.2016 14:18 —–

Od: Peter Golob/MOP/GOV
Za: gp.ip@ip-rs.si, Mojca Prelesnik/IP/ORG@SVN,
Kp: Stanislav Sikošek/MZZ/GOV@SVN, Vlasta Nussdorfer/VCP/ORG@SVN, anti.korupcija@kpk-rs.si
Datum: 18.10.2016 10:23
Zadeva: pritožba zoper odločbo št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016 – PONOVNA URGENCA!

Spoštovana informacijska pooblaščenka gospa Mojca Prelesnik,

ponovno vas prosim za urgentno odločitev o moji spodnji pritožbi z dne 8.9.2016, saj je od nje potekel že dober mesec.

Po vaši odločbi št. 090-78/2016/5 z dne 11.7.2016 in vnovični zavrnitvi moje zahteve z odločbo MZZ št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016 je očitno, da vodstvo MZZ naklepno krši ZDIJZ in preprečuje javnosti dostop do informacij javnega značaja, ki zelo verjetno dokazujejo nezakonito in klientelistično porabo proračunskih sredstev za plače na MZZ. Navedeno potrjuje tudi nedavna objava v časniku Delo (http://www.delo.si/ozadja/visoka-nagrada-visoke-predstavnice.html), kjer so razgaljeni visoki prejemki visoke predstavnice za nasledstvo dr. Ane Polak Petrič, hčere ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča, katere plačilne liste mi MZZ prav tako noče posredovati.

Prosim vas, da ažurno ukrepate in zagotovite učinkovito izvajanje ZDIJZ.

Lep pozdrav,

Peter Golob

Od: Peter Golob/MOP/GOV
Za: gp.ip@ip-rs.si, Mojca Prelesnik/IP/ORG@SVN,
Kp: Vlasta Nussdorfer/VCP/ORG@SVN, Stanislav Sikošek/MZZ/GOV@SVN
Datum: 03.10.2016 12:23
Zadeva: pritožba zoper odločbo št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016 – URGENCA

Spoštovana informacijska pooblaščenka gospa Mojca Prelesnik,

prosim vas za urgentno odločitev o spodnji pritožbi, saj je, po vaši odločbi št. 090-78/2016/5 z dne 11.7.2016 in vnovični zavrnitvi moje zahteve z izpodbijano odločbo MZZ št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016, sedaj več kot očitno, da vodstvo MZZ naklepno krši ZDIJZ, ker mi želi minister Karl Erjavec s tem preprečiti dostop do informacij javnega značaja, ki zelo verjetno dokazujejo nezakonito in klientelistično porabo proračunskih sredstev za plače na MZZ, zlasti plačo ministrove prijateljice Vlaste Vivod.

Opozoril bi vas tudi na pritožbo MZZ z dne 31.8.2016 (posredujem jo spodaj v priponki), kjer MZZ na str. 8 izrecno prizna, da jih sploh ne motijo moje zahteve za posredovanje informacij javnega značaja, ker da gre itak za »obveznost tožene stranke na podlagi ZDIJZ« in so vse te obveznosti »integralni del vsakodnevnih nalog tožene stranke in ne moteči dejavnik pri opravljanju drugih nalog, ki bi toženo stranko motiviral k premestitvi tožnika«. V izpodbijani odločbi št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016, s katero mi je ponovno zavrnilo dostop do plačilnih list, pa mi MZZ (navkljub vašim nasprotnim ugotovitvam) še naprej vztrajno očita »zlorabo pravic«. Očitno si MZZ kot državni organ lahko privošči, da v enem uradnem postopku trdi eno, v drugem pa povsem nasprotno.

Po mojih informacijah je taiste informacije javnega značaja na podlagi ZDIJZ zahteval tudi predsednik Sindikata slovenskih diplomatov g. Sikošek in jih tudi že dobil, kar dokazuje, da so že bile posredovane “javnosti” in ni zato res nobenega razloga, da jih ne bi MZZ ali vi posredovala tudi meni.

Spoštovana gospa Prelesnik, glede na zgoraj navedeno vas pozivam, da nemudoma odločite o moji pritožbi ter uporabite vsa vaša zakonska pooblastila, ki jih imate na razpolago, da preprečite nadaljnje naklepne kršitve ZDIJZ s strani vodstva MZZ in mi nemudoma posredujete zahtevane informacije javnega značaja.

V naprej hvala in lep pozdrav,

Peter Golob

[prilogo »pritožba MZZ in MOP na sodbo Pd 352-15.pdf« je izbrisal Peter Golob/MOP/GOV]

—– Posredoval Peter Golob/MOP/GOV dne 03.10.2016 10:42 —–

Od: Peter Golob/MOP/GOV
Za: gp.mzz@gov.si, Stanislav Vidovič/MZZ/GOV@SVN,
Kp: gp.ip@ip-rs.si, Mojca Prelesnik/IP/ORG@SVN, Vlasta Nussdorfer/VCP/ORG@SVN, Stanislav Sikošek/MZZ/GOV@SVN
Datum: 08.09.2016 16:02
Zadeva: pritožba zoper odločbo št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016

Peter Golob
Ul. Milana Majcna 49a
1000 Ljubljana

Ljubljana, 08.09.2016

Ministrstvo za zunanje zadeve
Prešernova 25
1000 Ljubljana

Zadeva: pritožba zoper odločbo št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016

Spodaj podpisani pritožnik v odprtem roku vlagam predmetno pritožbo in pritožbenemu organu predlagam, da:
– izpodbijano odločbo št. 090-15/2016/1 z dne 11.08.2016 odpravi, oz. podrejeno, da jo razveljavi in
– da pritožniku sam posreduje vse zahtevane informacije javnega značaja, oz. podrejeno, da zavezancu izrecno naloži posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja.

Obrazložitev:
Ministrstvo za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) je pritožniku ponovno (že tretjič!) in iz povsem enakih razlogov protizakonito zavrnilo dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, čeprav je o tem že odločal pritožbeni organ in ugotovil, da so bili navedeni zavrnilni razlogi neutemeljeni in nezakoniti. MZZ želi pritožniku za vsako ceno preprečiti dostop zlasti do tistih informacij javnega značaja, ki se nanašajo na plačilne liste državnih funkcionarjev in javnih uslužbencev ter se pri tem ponovno neutemeljeno sklicuje na določbo 5. odst. 5. člena ZDIJZ. Pritožnik je tovrstne argumente MZZ že prepričljivo zavrnil v dosedanjih postopkih, zato jih na tem mestu ne bo ponavljal in se nanje v celoti sklicuje.

Popolnoma neresnična in z ničemer dokazana je trditev MZZ, da naj bi pritožnik zlorabljal pridobljene informacije »za blatenje posameznih javnih uslužbencev po socialnih omrežjih in na spletni strani« oz. da pridobljene informacije celo »pospremi z neprimernimi, neresničnimi in žaljivimi komentarji«. Pritožnik ponavlja, da je v odprti demokratični družbi javna in utemeljena strokovna kritika nosilcev javnih pooblastil, z navedbo argumentov in brez žalitev, zaželena in cenjena, saj je odraz delujoče demokracije in svobode govora. Prav to počnejo tudi novinarji, ki jim mora MZZ prav tako razkrivati informacije javnega značaja, zato ni razlogov, da ne bi informacije o spornih praksah MZZ članom SSD javno razkrival tudi pritožnik kot sindikalni zaupnik na MZZ. To navsezadnje počnejo tudi drugi sindikalisti. Pritožnik na svojem blogu vedno korektno objavi celoten dokument, ki ga v ničemer ne priredi ali kakor koli vpliva na njegovo avtentičnost, zato ima javnost vedno možnost, da si sama ustvari svoje mnenje o razkriti informaciji, prizadeti posamezniki pa imajo tudi vedno možnost podati svojo razlago k objavljeni informaciji. Pritožnik ni prejel še nobenega opozorila od katerega od prizadetih posameznikov, da bi bil objavil kaj neresničnega ali žaljivega in da mora objavo umakniti.

Prav tako ne drži trditev MZZ, da naj bi pridobljene informacije javnega značaja lahko pritožnik zlorabil za pritisk na javne uslužbence, ki bodo priče v postopkih zoper MZZ. Delovni spor pritožnika proti MZZ je namreč na prvi stopnji že zaključen, sodišče pa je potrdilo nezakonitost tožnikove prisilne premestitve v drug organ. V postopku dokazovanja v tem sodnem sporu so imeli ključno vlogo prav dokumenti MZZ, ki jih je pritožnik pridobil na podlagi ZDIJZ.

Sporno je tudi, da je o pritožnikovi zahtevi za posredovanje informacije javnega značaja odločala uradna oseba Rina Pavlin Gnidovec, ki bi se zaradi pristranskosti morala izločiti iz postopka, saj je tesna prijateljica nekdanjega državnega sekretarja na MZZ Andreja Štera, katerega razporeditveno odločbo je pritožnik v preteklosti uspešno izpodbil na sodišču, ter ena od posameznic, katerih razkritje plače je zahteval pritožnik.

Protizakonita je tudi zavrnitev posredovanja testa osebnostne primernosti, ki se nanaša na samega pritožnika, saj je le-ta tudi po ZVOP-1 upravičen do vpogleda v informacije, ki se nanašajo nanj osebno. Neresnična je tudi trditev MZZ, da »izbrana kandidatka do dne izdaje te odločbe še ni sklenila pogodbe o zaposlitvi z MZZ na podlagi sklepa o izbiri«, saj dejansko že dela na MZZ.

MZZ torej pritožniku ponovno protizakonito odreka dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na denarna izplačila konkretnim javnim uslužbencem, čeprav je prav razkrivanje tovrstnih informacij privilegirano urejeno v 1. alineji 3. odstavka 6. člena ZDIJZ (ne glede na določbe prvega odstavka, se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca). Več kot očitno je, da skuša podpredsednik vlade in predsednik DeSUS Karel Erjavec pred javnostjo protipravno prikriti pomembne informacije v zvezi s spornimi izplačili vodstvu MZZ, zlasti o dodatkih ministrovi prijateljici Vlasti Vivod, zato je potrebno izpodbijano odločbo MZZ razveljaviti in zavezancu izrecno naložiti posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja.

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost:
– informacijska pooblaščenka gospa Mojca Prelesnik,
– predsednik SSD gospod Stanislav Sikošek,
– varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer,
– …

——————————————————————————

Podobno “cenzuro” smo pred leti doživeli tudi s strani prejšnje Informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, ki nam je odrekla vpogled v verbalno noto MZZ. št. N-25/05 z dne 25.1.2005, s katero je slovenska diplomacija pod vodstvom takratnega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla priznala hrvaški strani, da skupni mejni prehod Hotiza leži na “hrvaškem ozemlju” (več o tem na: http://www.rtvslo.si/blog/petergolob/kaj-je-narobe-s-slovenskim-novinarstvom-da-ne-zahteva-note-n-25-05/345). To noto je kasneje objavil časopis Delo, ko mu jo je v predvolilnem obračunavanju priskrbela LDS. Žal je inštitucija Informacijskega pooblaščenca pod vplivom vsakokratne izvršilne veje oblasti, ne pa neodvisni organ, ki bi dosledno skrbel za transparentnost delovanja taiste oblasti.

Ljubljansko delovno sodišče krši 49. člen Ustave RS ter podpira sistemsko diskriminacijo in klientelistično kadrovanje v državni upravi

Člani vodstva Sindikata slovenskih diplomatov (SSD) smo v preteklosti prejeli številna opozorila naših članov sindikata, da so postopki premestitev javnih uslužbencev v notranji službi MZZ, zlasti na odgovornejša oz. vodstvena delovna mesta, popolnoma netransparentni in da se kadrovske odločitve na MZZ sprejemajo v ožjem krogu, brez v naprej znanih izbirnih meril, na podlagi politične ali ideološke pripadnosti, vez in poznanstev, skratka diskriminatorno (na MZZ je bila izvedena celo anketa, ki je potrdila sistemsko diskriminacijo zaposlenih; objavljena je na: http://www.mzz.gov.si/si/enake_moznosti/). Vodstvo MZZ smo zato večkrat pozvali k povrnitvi dobre prakse, ki je nekoč že bila uveljavljena na MZZ, t.j. objavljanju tudi prostih delovnih mest v notranji službi. Vodstvo MZZ smo večkrat pozvali tudi k vključitvi sindikata v tovrstne izbirne postopke, saj gre za sindikalno pravico iz 17. člena KPND, ki omogoča večjo transparentnost in nadzor nad zakonitostjo ravnanj delodajalca. V obeh primerih je bil odziv vodstva MZZ negativen.

S tem v zvezi smo opozorili tudi na kršitev 3. odst. 49. člena Ustave, ki določa: “Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto.” Od takrat pristojnega MNZJU oz. takratne državne sekretarke mag. Renate Zatler smo prejeli popolnoma arbitrarno interpretacijo, da se ta ustavna norma upošteva le pri zaposlitvah v javni upravi, ne pa tudi pri premestitvah znotraj le-te.

S ciljem preveriti protiustavnost zgoraj opisanih izbirnih postopkov za zasedbo prostih delovnih mest v notranji službi MZZ, smo se v sindikatu strinjali, da vložim pilotno tožbo na delovno sodišče zaradi diskriminacije. To sem vložil dne 8. januarja 2014, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je postopek očitno zavlačevalo in po uspešni izločitvi sodnice Gordane Skočič prvo obravnavo razpisalo šele dne 30.6.2016. Sodni senat v sestavi mag. Tanja Pustovrh Pirnat, kot predsednica senata, ter sodnici porotnici Katarina Hren in Jerneja Velkavrh, je pred kratkim razsodil, da diskriminacija ni podana, pri čemer se sploh ni opredelil do vsebine 3. odst. 49. člena Ustave, čeprav je ta ustavna norma zelo jasna in se uporablja neposredno. Ne gre tudi pozabiti, da so sodniki po 125. členu Ustave vezani na ustavo in zakon. Sodba je v celoti dostopna tukaj: sodba-i-pd-28-2014-diskriminacija

Zastavlja se zelo resno vprašanje, ali Republika Slovenija svojim državljankam in državljanom dejansko zagotavlja učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo, če pa se sodišče sploh ne opredeli do temeljne pravne podlage tožbe, v danem primeru do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave. Sodnica je šla v svoji interpretaciji dopustnega ravnanja delodajalca celo tako daleč, da sploh ne šteje za protipravno, če zaposleni v državnem organu ne izvejo za prosta delovna mesta in se potemtakem zanje ne morejo potegovati (jim niso “enakopravno dostopna”). Diskriminacija bi bila po mnenju sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat podana le v primeru, če samo tožnik ne bi bil seznanjen s prostimi delovnimi mesti; ker nihče od zaposlenih ni bil seznanjen (razen seveda izbrancev, ki so ta delovna mesta zasedli), naj bi ne bilo diskriminacije! Popolnoma absurdna je tudi pravna razlaga sodnice, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Sodnica je torej sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani. Absurdno je tudi stališče sodnice, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Tovrstne avtoritarne razlage predpisov in zlasti ignoriranja ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave si ne bi smela privoščiti, ne le vlada, ki jo vodi ustavni pravnik in univerzitetni profesor prava prof. dr. Miro Cerar, temveč zlasti ne neodvisno in nepristransko sodišče. Sistem zavor in ravnovesij je torej na prvi stopnji odpovedal. Upajmo, da se bodo do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave in neenakopravne dostopnosti delovnih mest v notranji službi MZZ vsebinsko opredelile vsaj višje sodne inštance. Tu objavljam mojo pritožbo zoper zgoraj navedeno prvostopenjsko sodbo: pritozba-vs-sodba-i-pd28-2014

To je pa poziv, ki sem ga v zvezi s tem sistemskim problemom naslovil na pristojne državne inštitucije in nevladne organizacije:

problematika klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih – sodba in pritožba v vednost

Peter Golob
za:
varuh, Vlasta Nussdorfer, zagovornik.uem, Miha Lobnik, OCR KPK, anti.korupcija, Boris Štefanec, Alma Sedlar, Igor Lamberger, sloaud, Tomaž Vesel, sodni.svet, marko.novak, info, simona.habic, COMM-REP-LJU
15.11.2016 16:33

Kp:
Boris Koprivnikar, dr. Miro Cerar, milan.brglez, Stanislav Sikošek

P. n.
Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer
Zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik
Komisija za preprečevanje korupcije, člani gospod Boris Štefanec, gospa dr. Alma Sedlar in gospod dr. Igor Lamberger
Računsko sodišče, predsednik gospod Tomaž Vesel
Sodni svet, predsednik gospod dr. Marko Novak
Transparency International, predsednica gospa mag. Simona Habič
Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji

Spoštovani,

vse naslovnike bi želel opozoriti na izjemno perečo problematiko klientelističnih, diskriminatornih, netransparentnih in neformaliziranih izbirnih postopkov za premestitev javnih uslužbencev na prosta (zlasti vodstvena) delovna mesta v državnih organih, preko katerih ministri protipravno privilegirajo posameznike, ki so politično blizu določeni politični stranki ali lobiju (in s tem utrjujejo partitokracijo na račun javnega interesa), ter posledično sistematično diskriminirajo vse ostale javne uslužbence v državnem organu, ki sploh niso obveščeni o prostih delovnih mestih, kaj šele, da bi jim bilo omogočeno, da na ta prosta delovna mesta enakopravno kandidirajo, ob v naprej znanih objektivnih izbirnih kriterijih ter formaliziranih in transparentnih izbirnih postopkih.

Razlogi za tovrstno kadrovanje so, tako v ohlapni zakonski ureditvi instituta premestitve javnega uslužbenca znotraj državnega organa, ki ne določa obveznih in formaliziranih izbirnih postopkov z v naprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji, kot tudi v nedelovanju pristojnih inšpekcijskih organov in navsezadnje (žal) tudi neučinkovitem sodnem varstvu, kot je razvidno iz nedavne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 28/2014 z dne 15.09.2016, ki jo je izdal senat pod vodstvom sodnice mag. Tanje Pustovrh Pirnat (v priponkah prilagam sodbo in mojo pritožbo na to sodbo).

Sodna veja oblasti, ki je v sistemu delitve oblasti oz. “zavor in ravnotežij” pristojna, da drži izvršilno vejo oblasti znotraj ustavnih okvirov, je v zgoraj citirani sodbi žal odpovedala in zavzela stališče, da so zgoraj opisani kadrovski postopki v okviru izvršilne veje oblasti pravno povsem korektni, pri čemer se (vsaj na tej prvi stopnji sojenja) sploh ni želela vsebinsko opredeliti do zatrjevane kršitve sicer zelo jasne ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave. Še več, v obrambi zgoraj opisane kadrovske prakse je šla sodnica celo tako daleč, da je zavzela nekatera izredno zaskrbljujoča pravna stališča, ki jih predstavljam v nadaljevanju.

Tako je v tč. 6 zgoraj navedene sodbe zavzela absurdno stališče, da naj bi bila diskriminacija podana le v primeru, če bi zgolj tožnik ne bil obveščen o nekem prostem delovnem mestu, vsi ostali uslužbenci v organu pa bi bili o tem obveščeni; ker torej tudi ostali javni uslužbenci niso bili obveščeni, razen privilegiranega uslužbenca, ki je bil izbran na to mesto, sodišče diskriminacije ne priznava.

Sodnica v tč. 18 arbitrarno oži sicer jasno in neposredno uporabno ustavno normo 3. odst. 49. člena Ustave na način, da – sklicujoč se na načelo enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU- trdi, da naj bi bilo to načelo konkretizirano v nadaljnjih določbah ZJU (58.-64. čl. ZJU), “ki pa v konkretnem sporu niso relevantne”. Sodnica torej določbo 3. odst. 49. člena Ustave protiustavno zoži le na postopke izbire zunanjih kandidatov za zaposlitev v javni upravi, ne priznava pa veljavnosti te ustavne določbe v postopkih premeščanja na druga delovna mesta znotraj organa. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in jih ni mogoče omejevati z zgoraj navedeno arbitrarno razlago ZJU, ki nima podlage v sami ustavi (glej tudi 15. člen ustave). Samo ustava bi lahko napotila zakonodajalca, da posamezno ustavno normo podrobneje (ne pa ožje) uredi v zakonu.

Popolnoma zgrešena je tudi pravna razlaga, da naj bi dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavan zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Slednje tudi dokazuje, da je sodnica sama ugotovila, “da so določeni javni uslužbenci privilegirani«, temu privilegiju pa je seveda imanentna diskriminacija vseh ostalih, ki nis(m)o privilegirani.

Absurdno je tudi pojasnilo sodbe v tč. 28, da »tožnik želenega seznama prostih delovnih mest ni prejel, ker se je takrat pri toženki spreminjala sistemizacija in javna uslužbenka v kadrovski službi Vesna Rek Kovačič z njim ni razpolagala«. Čeprav državni organ spreminja akt o sistemizaciji, mora vedno razpolagati z veljavno sistemizacijo, ki mora biti dostopna vsem zaposlenim v organu. Ko pa je sprememba sistemizacije zaključena, mora biti razpoložljiva ta spremenjena sistemizacija. Nikakor pa ne more obstajati neko vmesno obdobje, ko veljavna sistemizacija ne bi bila dostopna in delodajalec ne bi vedel, katera delovna mesta niso zasedena.

Absurdno je tudi stališče sodbe v tč. 35, da čeprav tožnik s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Ob takšnem deplasiranem in avtoritarnem pojasnilu sodnice se lahko vprašamo, v kakšnem primeru pa bi potemtakem sploh lahko šlo za nezakonito diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja?!

Spoštovani, izjemno zaskrbljujoče je, da ne le aktualna vlada, ki jo vodi profesor prava in ustavni pravnik dr. Miro Cerar, temveč celo neodvisna sodna veja oblasti ocenjuje zgoraj opisano skrivanje prostih delovnih mest pred javnimi uslužbenci (poleg odsotnosti formaliziranih izbirnih postopkov in v naprej znanih objektivnih izbirnih meril) kot pravno dopustno, pa čeprav ga je celo samo MZZ (po vloženi predmetni tožbi) že delno opustilo in ponovno uvedlo notranje objave prostih delovnih mest tudi v notranji službi. Zaskrbljujoče je tudi, da sodnica ne pozna v 125. členu Ustave predpisane vezanosti sodnikov na ustavo in zakon, saj se sodba do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave sploh ni opredelila, kar predstavlja tudi eklatantno kršitev pravice do izjave, kot izhaja iz ustavne pravice do enakosti orožij. Sodnica pa je dokazovanje smelo oprla na izpovedi prav tistih dveh akterjev, ki sta v MZZ izpeljala diskriminatorne premestitve (generalnega sekretarja MZZ in vodjo kadrovske službe MZZ!), zavrnila pa je vse ostale priče, kar dokazuje očitno pristranskost v prid izvršilne veje oblasti.

V primeru, da niti višje sodne inštance v zgoraj opisanih premestitvenih postopkih ne ugotovijo kršitve ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave, ki sicer zelo jasno določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, bo sodna veja oblasti s tem še dodatno spodbudila vladajoče politične stranke oz. vsakokratno vlado k sistematičnemu političnemu/ klientelističnemu kadrovanju v državni upravi, katerega sicer že dalj časa odkrito problematizirajo, tako zagovornik načela enakosti, KPK, kot tudi nevladne organizacije in mediji.

Upam, da boste naslovniki to moje pisanje vzeli kot dobronamerno opozorilo na sistemski problem, ki nevarno znižuje raven strokovnosti in neodvisnosti ter povečuje politizacijo državne uprave oz. da si boste po svojih močeh prizadevali, da se de lege ferenda uzakonijo takšni izbirni postopki za premestitev javnih uslužbencev na prosta delovna mesta v državnih organih, ki bodo formalizirani, transparentni, z vnaprej znanimi objektivnimi izbirnimi kriteriji in nediskriminatorni.

S spoštovanjem,

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost prejmejo:
– predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar,
– minister za javno upravo gospod Boris Koprivnikar,
– predsednik Državnega zbora gospod dr. Milan Brglez,
– Sindikat slovenskih diplomatov, predsednik gospod Stanislav Sikošek,
-…