Moja prva izkušnja s politično korupcijo in protizakonitimi pritiski nadrejenih

Pred 10-imi leti sem delal kot diplomat na Veleposlaništvu RS v Zagrebu (VZG), kjer sem bil nekaj mesecev edini diplomat akreditiran za izdajanje vizumov. Striktno sem se držal pisnih konzularnih navodil zunanjega ministrstva, ki so mdr. prepovedovala sprejemanje vlog od prosilcev za vizum, ki so prihajali iz držav, kjer je RS imela svoje diplomatsko-konzularno predstavništvo (mimogrede, povsem enaka omejitev glede krajevne pristojnosti veleposlaništev velja še danes, saj na spletni strani http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=1195&sid=10 lahko preberemo: “Tujci, ki živijo v državi, v kateri ima Republika Slovenija diplomatsko konzularno predstavništvo s pooblastilom za vizumsko poslovanje, morajo za vizum zaprositi na tem predstavništvu.”).

V začetku oktobra 2001 me je na Veleposlaništvo RS v Zagrebu poklical diplomat Marjan Ristić iz Konzularnega sektorja v Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) in mi sporočil, da vodja Oddelka za vizumsko politiko v taistem sektorju g. Andrej Šter (javnosti bolj znan kot nekdanji notranji minister iz kvote SKD) želi, da sprejmem v obravnavo dva prosilca za vizum iz BiH, ki da potrebujeta vstopni vizum za Slovenijo. Pojasnil sem mu, da po veljavnih konzularnih navodilih to ni mogoče, saj je zanju izključno krajevno pristojno Veleposlaništvo RS v Sarajevu, da pa lahko njuni vlogi vseeno sprejmem v obravnavo, če dobim za to pisno odobritev Konzularnega sektorja.

Naslednji dan me je poklical g. Andrej Šter in me togoten prepričeval, da naj sprejmem v obravnavo vlogi navedenih dveh prosilcev iz BiH, ker da je moje stališče glede izključne krajevne pristojnosti nestrokovno. Pojasnil sem mu, da mi veljavna navodila tega ne dopuščajo, da pa sem mu pripravljen kljub temu ustreči, če mi da za takšen korak pisno odobritev, saj želim biti krit pred kasnejšimi očitki o nepravilnem vodenju vizumskih postopkov. To mojo zahtevo po pisnem navodilu je Andrej Šter kategorično zavrnil in vztrajal, da naj od te zahteve odstopim, sicer bo predlagal, da se me premesti nekam, kjer ne bom delal škode. (Mimogrede: po takrat veljavnem Zakonu o tujcih je imelo zunanje ministrstvo možnost, da samo izda prosilcema vstopni vizum in ju ni bilo potrebno pošiljati ponj k meni v Zagreb! Vendar Andrej Šter ni želel prevzeti te odgovornosti in je raje silil mene, da iprevzamem odgovornost in zpeljem postopek.) Ker sem takšen protizakonit ukaz Andreja Štera zavrnil (poseg v vizumski postopek predstavlja tudi kršitev samostojnosti odločanja iz 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku!), je le-ta dne 6.10.2001 naslovil na mojega veleposlanika v Zagrebu ter na generalnega sekretarja in kadrovnika MZZ uradni dopis, v katerem me je grobo obrekoval in žalil ter predlagal mojo premestitev v Slovenijo.

Generalni sekretar Borut Trekman je nato na ministrstvu oblikoval pro forma inšpekcijsko komisijo, ki je opravila pogovore z zaposlenimi na veleposlaništvu in pripravila dokument “zaključki” z dne 29.10.2001, v katerem je mdr. predlagala mojo premestitev. V tem dokumentu se je komisija sklicevala na “zapisnik inšpekcijskega pregleda z dne 19.10.2001”. Ko sem ta zapisnik z dne 19.10.2001 želel dobiti na vpogled in se seznaniti s konkretnimi očitki na račun mojega dela, je najprej nastopil dalj časa trajajoči “molk organa”, po več urgencah z moje strani pa sem končno dobil od MZZ odgovor, da zapisnik “sploh ni bil sestavljen”! 

Ker je bil zapisnik jasno naveden v dokumentu “zaključki”, slednji pa paginiran s stranema 15 in 16 (kar je dokazovalo obstoj 14 strani zapisnika!), sem vložil proti članom komisije Marku Sotlarju, Branku Rakovcu in Blažki Kepic ovadbo, vendar je bil zavržena. Na zasebno tožbo sem nadaljeval kazenski pregon, vendar je sodišče vse obdolžene oprostilo zaradi “pomanjkanja dokazov”.

Pisal sem ministru dr. Dimitriju Ruplu, PV dr. Janezu Drnovšku, VČP Hanžku, glavnemu inšpektorju za delo Brezovarju idr., vendar ni pomagalo. Dr. Rupel mi je izdal odločbo o premestitvi v Ljubljano. Vložil sem tožbo na Delovno sodišče v Ljubljani, od Višjega delovnega sodišča pa prejel pravnomočno začasno odredbo, ki je prepovedovala mojo razporeditev v Slovenijo, dokler delovni spor ne bo zaključen. Dr. Rupel se je na to pravnomočno sodno odločbo enostavno požvižgal (s tem je direktno kršil 2. člen Zakona o sodiščih) in vztrajal, naj se vrnem v Ljubljano. Ker sem vztrajal pri sodni odločbi, mi je iz razloga neupravičenega izostanka z dela odpovedal delovno razmerje. Po 7 letih pravdanja sta bili obe sporni odločitvi ministra dr. Rupla (razporeditev in odpoved) razveljavljeni.

Kljub zgoraj opisanemu protizakonitemu posegu v vizumski postopek, je bil Andrej Šter pod naslednjim zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem imenovan za vodjo Konzularnega sektorja na MZZ. Tovrstno imenovanje je najmanj presenetljivo, saj je Andrej Šter v svojem žaljivem in obrekljivem dopisu z dne 6.10.2001 obljubil, da se bo v primeru, da se bo izkazalo, da ni imel prav, javno opravičil in ponudil prekinitev delovnega razmerja na zunanjem ministrstvu.

Proti Andreju Šteru sem že pred 10-imi leti vložil kazensko ovadbo zaradi suma zlorabe uradnega položaja in uradnih pooblastil, ker je protizakonito posegel v vizumski postopek, da bi dvema prosilcema iz BiH izposloval protipravno korist (da bi se zanju vizumski postopek opravil v Zagrebu, namesto na krajevno pristojnem veleposlaništvu v Sarajevu). Ovadba je bila zavržena. Vložil sem tudi ovadbo zaradi obrekovanja, žaljive obdolžitve in razžalitve uradne osebe. Tudi ta je bila zavržena.

Kazenski pregon kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (obrekovanja, žaljive obdolžitve in razžalitve) sem zato nadaljeval kot subsidiarni tožilec. Ljubljanski okrajni sodnik Andrej Gerlovič je z zavlačevanjem postopka povzročil zastaranje vseh temeljnih oblik kaznivih dejanj (pri čemer ne gre spregledati dejstva, da velja pri žaljivi obdolžitvi t.i. obrnjeno dokazno breme, tako da bi moral Šter dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev!). Tako je ostala le še najtežje dokazljiva oblika kaznivega dejanja – obrekovanje s hujšo posledico. Tudi ta bo zastarala 6.10.2011, sodniku pa se nikamor ni mudilo. Ko je bila njegova prva (oprostilna) sodba razveljavljena, je potreboval kar eno leto, da je razpisal novo obravnavo!

Vodjo ljubljanskega okrožnega tožilstva go. Tamaro Gregorčič sem pozval, da glede na podobne kazenske primere, ki jih je nedavno sprožilo njeno tožilstvo zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime uradnih oseb (primer župan Janković vs. novinar Borut Tavčar, župan Janković vs. urednik Silvester Šurla, predsednik vlade Janša vs. finski novinar Berglund), prevzame kazenski pregon tudi v tej kazenski zadevi. Ta moj predlog je tožilstvo zavrnilo brez kakršne koli obrazložitve. Vodjo ljubljanskega tožilstva go. Tamaro Gregorčič sem zato prosil za pojasnilo, zakaj uporablja pri pregonu t.i. kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime različna merila, ko gre za politike ali ko gre za navadne uradnike. Novinarje je namreč preganjalo, ko so grdo pisali zoper politike, ne preganja pa bivšega notranjega ministra, ko obrekuje uradnika, ker se ni uklonil njegovi protizakoniti zahtevi! Na to vprašanje nisem prejel odgovora.

Ker celotna zgodba postaja vedno bolj bizarna, pravna država pa je vedno bolj na psu, sem se odločil, da bom zaradi transparentnosti delovanja naše državne uprave in pravosodja postopoma objavljal nekatere zanimive dokumente, ki dokazujejo zgoraj navedeno. Mnenje si lahko ustvarite sami. Komentarji so dobrodošli.

Dokumenti:

– Žaljiv in obrekljiv dopis Andreja Štera z dne 6.10.2001, s katerim je name protizakonito izvršil pritisk, da sem mimo konzularnih navodil oz. določil o teritorialni pristojnosti sprejel v obravnavo vlogi in izdal vizuma dvema prosilcema iz BiH. Vredno ga je prebrati. Vsi očitki v njem glede nepravilnosti in nestrokovnosti so seveda lažni in namenjeni diskvalifikaciji oz. sem jih že dokumentirano ovrgel. Zanimiv je predvsem način pisanja, kako Šter v dopisu pokaže nezadovoljstvo nad mojim ugovarjanjem in kako mi odkrito grozi, naj odstopim od svoje zahteve po pisnem navodilu, sicer bo… Preberite sami. Na zadnji strani pisma uporablja tudi izjemno žaljiv besednjak, ki ga verjetno težko najdemo še kje v uradni korespondenci državnih organov. Spodaj ni pozabil pritisniti niti žiga ministrstva. priloga5

– Konzularno navodilo Konzularnega sektorja z dne 12.5.1994, v katerem zunanje ministrstvo izrecno opozarja, da lahko predstavništva sprejemajo vloge le v okviru svoje jurisdikcijske pristojnosti. Dokaz, da veleposlaništvo RS v Zagrebu ni smelo sprejeti vloge za izdajo vizuma izven svoje jurisdikcije! navodilo krajevna pristojnost DLP Valencic 12.5.94

Author: Peter Golob

Peter Golob je pravnik, opravljen ima pravniški državni izpit. Zaposlen je bil kot diplomat na Ministrstvu za zunanje zadeve, bil je sindikalni zaupnik in član izvršilnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov (SSD). Predsednik DeSUS Karl Erjavec ga je prisilno premestil na Ministrstvo za okolje in prostor, kjer dela v Direktoratu za vode in investicije - Sektorju za investicije in ekonomsko upravljanje.

5 thoughts on “Moja prva izkušnja s politično korupcijo in protizakonitimi pritiski nadrejenih”

  1. BEnti, to se je res tako dogajalo? Upam, da se v današnji državi ne dogaja več tako.. Ali si lahko to le želim, pa vsak dan nekje zvonijo takšni telefoni?

  2. Ja, tako je to….. Hudo, da se se vedno “bongate” z njimi….. Kot ste rekli, pravila in merila se razlicno uporabljajo. Pa ne samo za politike ali njimi e sorodnike….. Verjemite, tudi v javnih podjetjih je tako.
    Pravilnike krsijo prav avtorji oz podpisniki…. pa ti (v danasnjih casih, zini, ce si upas!).
    Vi se pa dajte, kar tako naprej…..!!!!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *